04.01.2020 04:03 Artur Švarc

V ustnem izročilu Ojstričanov obstaja možakar, ali je bil resničen ali ne, ne morem zagotovo trditi. Legenda pa pravi, da je ob polnoči »beli moži« trkal na vrata kmetij in prosil hrano.

Zgodba sega tja v začetek 19. stoletja, ko je tudi Koroško deželo zajela huda lakota po koncu napoleonskih vojn in so mnogi v izstradanju konec storili. Gre pa takole – možakar precej velike postave z dolgimi rusami in brado, je bil oblečen v razcapane cote. Menda so pravili, da je prišel nekje z Laškega, da je bil dezerter vojske Napoleona in po novi razdelitvi Evrope 1815 je možakar od Beljaka, kjer je bil nastanjen z enoto v času Ilirskih provinc in takrat tudi prebegnil, taval od domačije do domačije in v polomljeni koroščini prosil za delo in prenočišče.

Večkrat je pomagal v hlevu, pri košnji, pri oranju, na njivi, pri žetvi. Menda ga je nekega dne podrl vol in od takrat je krumpal in hodil s palico. Pot ga je po letu 1820 zanesla tudi v vzhodni del Koroške v naše kraje. Potikal se je po Strojni, pa libeliški strani, pot ga je končno zanesla tudi na Ojstrico. Tam je našel dom pri Srebnikovih in bil je že precej v letih, za hlapca ni več zmogel, je pa rad pravil prigode in na kmetijo so po večerih prihajali tudi drugod poslušat njegove povesti, kako se je z Napoleonom podil od Poljske do Litve, bil pa je tudi v Egiptu.

Ker ni bil več za nobeno rabo, so ga nekega lepega dne gospodar pri Srebniku v slabi volji odslovili in možakar, ki je bil že krepko v letih, je s svojo malho krenil proti dolini, da si srečo poišče drugje. Vmes se je, že pozno na večer, ustavil pri Lebertu in prosil gospodinjo za kos kruha in malo mošta, vendar so, ko so Janeza (kakor so možakarja menda klicali domačini) zagledali na pragu, urno pognali naprej in zaloputnili vrata.

Do Dravograda v dolino Janez prišel ni nikoli – in tudi videl ga nihče več ni, vsaj ne živega.

Minili sta dve leti, ko je pri Lebertu kraj jemal stari oča, star že čez 70, je bil čisto slep in napol gluh. Ko so že pogasili sveče in legli k počitku, je na vratih nekdo potrkal. Mladi gospodar je odprl vrata in pred njim je stala visoka, koščena postava, popolnoma bela, ogrnjena v siv razcapan plašč, na desno roko se je opirala na dolgo palico, z levo roko pa je stegnila proti njemu in s tihim glasom rekla: »Kruha, pane, prosim, prosim!«

Presenečeni gospodar se je spomnil, da je ostalo nekaj močnika in ko se je naslednjič ozrl k vratom, da bi starčku rekel, da naj stopi naprej, je ta pred njegovimi očmi izginil. Slišal se je le veter in lajanje obeh psov. Naslednje jutro je stari Lebert zadnjič izdihnil.

Ni bilo dolgo za tem, ko je potrkalo še pri Srebniku, prav tako sredi noči. Tokrat je gospodinja tista, ki je odprla vrata in spet je visoka prikazen v belem milo prosila kruha. V grozi je zaloputnila vrata in ko jih je še enkrat odprla, ni bilo pred njimi nikogar. Čez dva dni je  hudo zbolela in manj kot mesec dni potem so jo pokopali.

Beli berač z Ojstrice se je v naslednjih desetletjih pojavil še velikokrat, preden je  za vedno izginil. Vsakič je s sabo v hišo prinesel tudi smrt. Tudi če so mu ljudje ponudili hrano ali ga povabili naprej, je le zrl vanje pred vrati, dokler se ni razblinil. Ojstričane, pa tudi prebivalce okoliških hribov je bilo groza odpreti vrata ponoči, saj so se bali, da bi na vratih stal prav Janez, Italijan, Napoleonov vojak. Njegov prihod je pomenil slabe stvari – v opomin tistim, ki so slabo ravnali z njim.

Zadnjič so ga videli na kmetiji na Goriškem vrhu okoli 1880. Takrat so naslednji dan v nesreči s konji izgubili dva sinova, ki sta bila znana po tem, da sta s trgovino z lesom mnoge ljudi okoli prinesla. Njun voz so konji z njima vred potegnili čez prepad v ojstriški potok. Ko so jemali obe trupli iz globeli, so ob njima našli tudi dolgo, strohnelo palico z vrezanimi rezbarijami. Je mogoče nesrečni beli mož dolga leta pred tem prav na tem mestu v črni noči, ko je bil pognan od doma, padel čez rob? Kakorkoli, od takrat je bil na Ojstrici mir.

Še vedno pa je mogoče, da bo beli mož z Ojstrice kdaj spet potrkal na vrata pri slabih ljudeh.

Naslednjič: Otroški duhovi iz dvorca Rubin