Obletnice
100 let osvoboditve Dravograda
Položaji avstrijske vojske 28. maja 1919 - Sv. duh (23), Sv. Boštjan (24) in stari grad v Bukovju (25). Avstrijci so se do večera umaknili proti Labotu in čez Sv. Križ.
Po koncu 1. svetovne vojne je Narodni svet v Ljubljani zahteval južno Koroško zase na meji Labot – Velikovec – Celovec – Beljak – Šmohor.
Že v začetku novembra, ko je bilo do konca vojne še več kot teden dni, so Maistrovi borci prostovoljci razorožili nemške postrojbe v Mežiški dolini. Ob teh dogodkih je poročnik Gonitzer v Dravogradu organiziral lokalno stražo in zastražil stari most pri Pošti na levem bregu Drave in prav tako železniški most na Špicfeldu.
Slovenske čete so preko Karavank in Podjune prodirale globoko na Koroško in 30. novembra 1918 je Franjo Malgaj osvobodil Velikovec.
2. decembra 1918 so Majstrovi borci zavzeli Dravograd, dan pozneje pa tudi Labot in do večera prišli vse do Sv. Pavla in Grebinja. Poročnik Jurkovič je v imenu Rudolfa Majstra odstavil tudi upravnika tamkajšnje garnizije, poročnika Antona Fruhlschliefa in prevzel oblast.
Avstrijci so organizirali svoj odpor in 27. decembra 1918 najprej osvobodili Sv. Pavel, Labot in današnji mejni del Dravograda, v sam kraj pa niso uspeli priti.
V začetku 1919 je na Dunaj prišla štiričlanska ameriška komisija pod vodstvom majorja Shermana Milesa, ki bo poročala o izsledkih neposredno ameriškemu predsedniku Woodrowu Wilsonu v Parizu. Naslednji mesec bo komisija obiskala vse večje kraje na Koroškem, tako na eni kot drugi strani.
Že 29. marca so se začeli boj za Velikovec, potem pa je čez nekaj dni Malgaj dobil nerazumen ukaz, da se mora umakniti in 4. maja je bil Velikovec ponovno zaseden, medtem pa so slovenske čete v Rožanski dolini in Podjuni dobile večje okrepitve. Avstrijci so dobili okrepitve z Dunaja, hkrati pa so na Dunaju 3. maja protestirali pri deželni vladi v Celovcu, ko so njihove čete prestopile demarkacijsko črto. 6. maja so Avstrijci zasedli Pliberk in se podali naprej v Mežiško dolino, kjer je tega dne padel tudi Franjo Malgaj.
Fronta v Labotski dolini vključno z Dravogradom pa je bila v prvih mesecih 1919 relativno mirna, dokler bataljon pod poveljstvom nadporočnika Černeta 29. aprila 1919 ni spet poskušal zavzeti prostora zahodno od Dravograda. Enote SHS so na ta dan prekinile krhko premirje .
Prav daleč od Dravograda enote niso prišle in so bile zaustavljene takoj za Labotom, zajetih pa je bilo tudi 22 vojakov. V naslednjih dneh je po protinapadu Avstrijcev sledil še en nazaj proti Dravogradu in čez Dravo. Dravograd je bil v dneh, ko so Malgajevi borci skušali obraniti Mežiško dolino in je Malgaj padel na Tolstem vrhu, ponovno okupiran brez izstreljenega naboja.
Zaradi nesodelovanja ljudskih prostovoljcev, so avstrijski vojaki zasedli Dravograd šele 7. maja, dva dni pozneje in s tem dovolili slovenskim enotam, da so utrdile črto pri Murnhofu in pred Slovenj Gradcem. Poraz je za Slovence pomenil, da 7. maja na Koroškem ni bilo več nobenega slovenskega vojaka. V tem času se je organizirala 4. srbska armada z devetimi bataljoni in tokrat so hoteli Koroški zasesti z vzhoda in ne več čez dobro branjene Karavanke. Kar polovica te vojske je proti koncu maja prišla pred Dravograd.
Boji so se začeli 28. maja 1919, na današnji dan pred 100 leti ob štirih zjutraj s topniškim obstreljevanjem Dravograda na avstrijske položaje v v Bukovju, Sv. Duhu na Ojstrici in Sv. Boštjanu. Avstrijska vojska je v paniki zbežala proti Labotu in čez Koralpe in pustila vse orožje, topove in vleke. V večernih urah je bil Dravograd tako že osvobojen. Avstrijci so računali na to, da bo njihov štajerski del pritisnil na spodnjo Štajersko, vendar v boju proti mogočni jugoslovanski armadi, ki je pritisnila iz Mislinjske in po dravski dolini na našem koncu, niso imeli nobenih možnosti. Številni prostovoljci, med njimi študenti iz Leobna in gozdarji iz Most ana Muri pa so v Labotski dolini vendarle uspeli nuditi nekaj odpora, tako da je bil Sv. Pavel zaseden šele 2. maja po petih dneh bojev. Avstrijci so se umaknili severno od St. Andraža, vendar jim jugoslovanska vojska ni sledila, saj je bil cilj zasesti upravno območje Sv. Pavla in nič več.
Kako so se dogodki razpletali naprej, vemo.
Čeprav je takrat v nekaj dneh jugoslovanska vojska, na našem koncu s 4. srbsko armado in Celjskim bataljonom, do 6. maja zasedla praktično celotno Koroško, prvič tudi Celovec, so zmagovalne sile Antante že sprejele odločitev, da se bo o tem prostoru odločalo s plebiscitom.
Na območje Koroške so prišle tudi italijanske enote, ki so skrbele za premirje, medtem pa je svet v Parizu znova pritiskal na vlado SHS, da iz Koroške umakne svoje enote. Tako so se 31. julija 1919 umaknili iz Celovca za demarkacijsko linijo cone A. V naslednjih mesecih je bil pritisk na nemško prebivalstvo in ponemčene Slovence precejšen in po mnenju mnogih, je to odločilno vplivalo na neugoden izid plebiscita.
Labotska dolina je 10. oktobra 1920 s skoraj 99 % glasov odločila za Avstrijo in s svojim deležem močno pripomogla, da je bil plebiscit za Slovence neugoden. 59 % prebivalcev je glasovalo za Avstrijo.
6 dni po plebiscitu, kar je malo znano, je vojska SHS še enkrat poskušala zavzeti kraje severno od Drave, vendar so iz Pariza prišli jasni signali, da italijanske, angleške in francoske sile tega ne bodo dovolile. 18. novembra 1920 je avstrijski del Koroške zapustil še zadnji vojak nove države SHS.
Korošci smo ta prostor izgubili že konec 1918, ko bi lahko z vojaško močjo obdržali prostor severno od Karavank in bi to to upoštevale tudi zmagovalne sile, kar je med svojim obhodom v začetku 1919 dal jasno vedeti tudi Sherman Miles. Na žalost je vlada v Ljubljani s svojo neodločnostjo takrat prvič, zagotovo pa še velikokrat pozneje v teh 100 letih, oškodovala Korošce.
Prijava omogoča lažje komentiranje.