28.03.2017 14:55 Artur Švarc

Odkrivanje zgodovine kraja, povezane z manj prijetnimi in strašljivimi dogodki, je tu naletelo na precejšen odziv.

Oglasili so se mi trije Dravograjčani, eden z zelo uporabnimi informacijami. Legenda o Angeli Zdovčevi le tu in tam bežno skoči iz spomina najstarejših še živečih ljudi in eden od njih nam je preko vnukinje sporočil, da je hiša, o kateri sem zadnjič pisal, zagotovo stala ob ojstriškem potoku na zgornjih Vačah, to je danes tam, ko se cesta s Podgrada začenja vzpenjati proti Ojstrici, natančneje na levi strani pod Jevšnikovo hišo. Tam je še 150 let nazaj stal miln, na drugi strani potoka pa naj bi bila nesrečna hiša, v kateri je po odhodu in eksekuciji zdravilke Zdovčeve, vsaj tako pravijo zgodbe, strašilo.

Omenil sem tudi pripetljal, ki ni pustil hladnega niti mene. Ko sem lani pomladi prvič šel v deželni muzej v Celovec in tam nekaj ur brskal po starih cerkvenih in deželnih arhivih, mi je pomagal prijazen starejši možakar z imenom Gerhard. Zanimalo ga je, odkod prihajam in je potem kar dejavno sodeloval pri moji raziskavi in celo sam iskal po arhivih. Zares prijazen in ustrežljiv možakar. Ko sem se decembra lani drugič usedel v arhivu, mi je stregla simpatična mlada kustosinja z blond lasmi, velikim avstrijskim nosom in očali, ali je bla Anita ali nekaj takega, ne spomnim se. Sem pa jo vprašal, kje pa je Gerhard in – začudeno me je pogledala in rekla, da pri njih ne dela noben Gerhard, še več, s kolegico sta na oddelku sami. Nekaj minut nisem prišel k sebi. Ampak to bodi dovolj o zgodbi od zadnjič in Angeli Zdovčevi.

Gluhonema deklina

Še ena taka podobna zgodba iz Dravograda se dogaja ob koncu 17. stoletja, kronika v Celovcu celo navaja datum 23. oktober 1692 za trg Trauburg. In sicer, cerkvene oblasti so takrat javno obtožile in tudi obsodile neko samo živeče dekle, gluhonemo zapovrh, da se bavi z nečistimi posli in nastavlja takratnim uglednim Dravograjčanom. Za kazen bi jo morali izgnati, a so civilne oblasti še nekaj vaških nečednosti pripisale prav tej deklini, čigar ime ni zapisano (recimo ji Mojca) v obeh zapisih, ki dogodek omenjata. Prvi bežno, drugi natančneje. Iz teh podatkov smo dobili sliko, da naj bi na veliko veselje domačinov omenjeno Mojco usmrtili vsem na očeh zaradi nečistovanja, prešuštvovanja in pečanja s hudičem, kajti tri priče so Mojco videle, kako ob polni luni po zraki jezdi na metli skupaj s hudičem z rdečimi očmi in velikimi rogovi.

No, tega 23. oktobra  pred 300 leti so Mojco obesili na vislicah, ki so stale na spodnji strani obzidja Dravograda, v jami pod cesto od broda spodaj pri Dravi, kar nekako pade na majhno polje med današnjo občino in Lukno. V opozorilo ostalim so nesrečno dekle pustili viseti še cel mesec, da je na grozo ljudi truplo iz dneva v dan vidno razpadalo, najprej pa so ji vrane pojedle oči.

Strašenega prizora za vse mimoidoče, v katerem dekle, ki se ne more niti dostojno braniti, umorijo in potem pustijo razpadati, si verjetno ni težko zamisliti. Na mestu, kjer je bila usmrčena Mojca, menda še sto let ni rasla niti trava, ne morem pa mimo čudne povezave te lokacije z današnjo Eratovo hišo – o tej praktično prekleti hiši in njenih »žrtvah« v zadnjih 100 letih pa verjetno ve vsak Dravograjčan vsaj nekaj podrobnosti. Hiša praktično stoji na lokaciji, kjer so usmrtili Mojco.

Še danes...

To je druga od treh zgodb, ki Dravograd povezujejo s temnimi dogodki srednjega veka, čeprav poznega. A Dravograd ima še kar nekaj skrivnosti – od dneva, ko je Kimprški potok tekel navzgor in so se živali trgale s privezov v hlevu, do neznanca s skoraj belim očmi, ki je kar nekaj tednov sredi noči trkal na vrata osamelih hiš in kmetij na pobočjih okoli našega kraja in prosjačil za hrano  in kako se je pojavil iz megle in kako nenadoma je tudi izginil. Slednja zgodba je dodobra popisana v Kronen Zeitung iz tistega časa, ko mi bo uspel prevod, jo bom objavil v ločeni zgodbi. Tu so še tudi duhovi ruskih ujetnikov, ki se v poznih nočnih urah menda sprehajajo po hodnikih naše elektrarne in stari branjevki (ali njenem duhu), ki pri stari pošti enkrat na leto prodaja suhe hruške in jabolka in zraven milo toči solze.

Se nadaljuje...