Tisti Ojstričan, ki se je dvakrat rodil in dvakrat umrl
Vzdrževalec cest za koroške gozdarje je imel za sabo izjemno življenjsko zgodbo, po kateri bi lahko brez težav posneli tudi film. Možakar, ki se je vsem vtisnil v spomin s svojo podobo in govorjenjem, je bil vse prej kot domačin, kar bi morda mislili iz imena.
Zajsnikov Peter se je rodil davnega 1923 v hribih Cazinske krajine na zahodu Bosne. Na naš konec ga je zanesla vojna vihra, potem ko je bil 1943 mobiliziran v vojsko NDH, se je skupaj z dolgimi kolonami beguncev in kolaboracionističnih vojsk umikal proti Avstriji, kjer so ga v zaključnih bojih 2. Svetovne vojne zajeli in poslali pred strelski vod.
Ko se je oglasil mitraljez, se je sam, z golim zgornjim delom telesa in zvezanimi rokami, vrgel v izkopani jarek in počakal na noč. Uspelo se mu je izkopati izpod številnih trupel in se skriti na Strojni. Po več dneh tavanja, ko je jedel le listje in borovnice, je prišel do dravograjškega Sv. Križa in zagledal Dravo, ki jo je ponoči tudi preplaval in se, ne vedoč kje je in kam gre, znašel na Ojstrici, od koder je z roba Zajsnikove ravni popolnoma na kraju z močmi še nekako prišel do Zajsnikov, kjer so mu oskrbeli rane in ga spravili k sebi. Možakar s pravim imenom Husein je pri Zajsniku tudi ostal. Nekoliko pozneje se je pod imenom svojega padlega soborca Petra Sasimića znašel tudi na služenju vojaškega roka v JLA in celo naredil podčastniško šolo.
Njegovi edini dokument je bila vojaška knjižica z lažnim imenom in ko so ga brez dokumentov legitimirali možje postave, mu je sodnik za prekrške naložil kazen 1000 dinarjev in pogoj, da si čimprej uredi papirje. V paniki, kaj naj kot bivši pripadnik vojske NDH stori, je razmišljal celo o pobegu v Avstrijo, a so ga domačini prepričali, nenazadnje so nora povojna leta že minila, da se je vrnil v rodni kraj in si tam uredil papirje. Ko se je čez 14 dni vrnil na Ojstrico, je bil nov človek, ki je spet našel svojo izvrno identiteto. A za vse njegoveje želel biti še naprej Peter in pod tem imenom smo ga seveda tudi poznali. V letih ki so sledila, je kot vzdrževalec gozdnih cest rešil marsikatero cesto, po upokojitvi pa se je naselil v stari logarnici na Ojstrici.
Petru lahko svečo prižgete na Ojstrici, njegova zgodba pa kaže tudi, da kljub norim časov, Ojstričani niso izgubili občutka za nemočne ljudi.
Prijava omogoča lažje komentiranje.